malo tu malo tam

Tvoj DNK je na moji steni.

Ob postelji.

Kri.

Ki ti jo je tisto noč izpil komar.

In jaz sem ga ubila.

Tvoj DNK je na moji steni.

Še vedno.

Ko rišem bolečino na namišljeno podobo, zaprem v namišljeno omaro in z namišljenim ključem zaklenem v pozabo. In jo privežem z namišljeno vrvjo na moj križ. Da jo imam pač sabo..ker je moja.

In potem blodim po mestu in jo vlačim za sabo po tisti namišljeni potki, ki je namenjena za vse z namišljenimi dodatki. Zadnjič sem videla gospo z namišljenim možem. Jaz imam pač omaro.

Staro, rjavo, s štirimi predali in štirimi vratci. Ko odpreš prvi par vratc, je tam dvanajst polomljenih obešalnikov..zato je posledično vsa nesnaga na  dnu. Za drugim parom vratc je dvanajst novih obešalnikov, ampak jih ne uporabljam. Ker so novi in jih je škoda. Od štirih predalov je možno odpreti le enega..no tam imam molje.

Nič kaj praktična, ampak taka je pač moja omara. Nisem je sama izbrala..če bi jo, bi bila manjša. Lahko bi bila predalnik, z dvema predaloma – v enem  bi bila tista nesnaga, v drugem pa molji.

No sama je pa nisem izbrala, ker sem jo nekako dobila v dar. Če temu lahko rečemo darilo. Nekega večera, v srednji šoli, ko smo v Tivoliju pili, za prvi šolski ples. Res sem bila že omojbog lepo opita, ko se mi prikaže iluzija za vse in mi podari omaro. Kaj sem pa mogla..

In od takrat ta namišljena omara kvari ugled moje sobe, saj je čisto izven konteksta. Res je da je ne vidi nihče razen mene, ampak saj sem tako ali tako sama v sobi..torej je pomembno če mene moti da je tam. Ampak jo pač imam..ker je moja.

Najhuje od vsega je, ko se kam odpravim. In potem postopek privezovanja te stare ogromnosti na moj križ. Kot da se mi da. Ampak morem..-da lepo sproti pospravljam namišljene podobe. Najbrž jih ne bom nosila vedno znova v vrečkah domov.

Če pomislim na prejšnjo nedeljo, ko sem bila na kavi. Hvala bogu da sem jo imela zraven – omaro. Ves tisti drek informacij iz njenih ust. Najbrž ne bi mogla prenesti vsega do doma. In še celo pot bi za mano smrdelo. Se mi zdi da sem še vedno manj opazna z neko staro omaro pač.

Torej. Da ne bi kdo mislil, da sem dobila že tako neuporabno in uničeno omaro s polomljenimi obešalniki. In tremi predali, ki se jih ne da odpreti.

Glede predalov je tako. Prvi predal sem nekaj časa polnila z novimi stvarmi. Z odkritji svojih čustev in njihove usmerjenosti..-moje. Potem z vsem sranjem ki je prišlo zraven. S prvim strtim srcem (Imela sem jih tri, radenska),ki se je zataknil in od takrat ga nisem več mogla odpret.

V drugi predal sem navlekla ves ponos, samovšečnost, popularnost, zaželjenost.. Prepolno vsega in se je zataknil. Od takrat ga nisem več mogla odpret.

V tretjem predalu je Ana. Zaklenila ga je od znotraj. Od takrat ga nisem več mogla odpret.

Takrat sem se odločila da začnem zlagat na obešalnike, ker so v četrtem predalu molji.

In potem neko noč v K4, že kar nekaj časa nazaj. Takrat se mi je polomilo šest obešalnikov, za prvimi vratci. Ko sem navlekla šope namišljenih podaljškov, ki sem jih namišjeno izpulila. In prizadetost, prevelika teža za drugi obešalnik. Da pohojenega ega sploh ne omenjam (čeprav sem ga ravnokar), kako je bil usoden za tretji obešalnik. Peti je podlegel kilohektarocentimiljonveliknajvečkilometrolitrom slane vode. Na šestem je bilo pa tako ali tako potem preveč trave.

Na sedmi obešalnik se je obešala megla THCja in čez čas je pač popustil.

Osmi obešalnik sem nekaj časa uporabljala za razne kostume in maske, potem včasih za odrezke ponosa in požrte besede, ozirome ne požrte ampak obešene. Ampak vse to je lepo viselo tam kar lep čas. Ni se zlomil. Ne še. Ubistvu se sploh ne spomnim kdaj se je.

Deveti obešalnik je zasedla podoba le Nje. Visela je tam in mi brcala v vratca. Vedno jih je odpirala in kukala ven. Ponoči se je smukala iz omare in mi nadzorovala sanje. Želje. Obešalnik je postal spet prazen v eni noči, ko je nisem več spravila nazaj. Po parih mescih je deveti obešalnik zopet otežila teža njene podobe. Težke obešene besede. Zlomljen pogled na ljubezen. In počil je pod pritiskom njenih oči.

Ostali so mi samo še trije.

En se je zopet zlomil zaradi preveč trave, druga dva sem pa zlomila sama. Ni se mi več dalo. Naj bodo torej zlomljeni vsi!

Nove obešalnike mi je podarila prijateljica. Ampak se mi zdijo preveč lepi, da  bi jih uporabljala. Zato jih imam tam, samo da polepšajo notranjost. In na sploh se mi zdi tisti prostor za drugimi vratci nekaj posebnega. Mogoče ravno zaradi obešalnikov. Ne mogoče, vem da je temu tako. Ali pa ves prostor polepša podoba majnega kužka, ki prav tako vsake toliko pokuka iz omare.

To je torej moja namišljena omara. Mislim da bo kmalu čas za odpad. – Ampak nove obešalnike v vsakem primeru obdržim!

Pojenjaš v dojemanju mojih pogledov.

Oziroma si nekaj tisto pač tam.

Vidiš? Tam..

Nič ne vidim.

No saj, to.

” ker sm te učeri mela najraj in kr te dans sovražm najbolj od vsega in kr se jutr ne bom niti spomnla nate. in mi boš dala 3 dni mir v glavi in pol boš spet kr naenkrat neki najlepšga zame.

kr te nočm videt a hkrati iščem tvoj avto povsod kjer sm.

kr napišm da te mam rada in bi si čez 10min najraj oči izpraskala ker ne mislm več tko..

fuknem vse tvoje stvari v škatlo, a čez en teden vse postavim nazaj na svoje mesto.. “

Vem, da sem prestregla Tvoj pogled.

Za tisto sekundo sem si lastila Tvoje omamljene oči. Vzela sem ti misli. Pa čeprav le za trenutek. Vem, da si bila moja. Veš, da si se predala. Ujela si moje poželenje in ga pozdravila. Sprejela si moje oči. Dovolila si, da potonem v Tvoje bitje.

In pregorela sem isti trenutek, ko si umaknila pogled.

Zbujala sem se v tebi. V tistem prebujajočem se stanju, sem vonjala parfum. Vonj Tebe izpred žekarnekajčasanazaj. V tistem prebujajočem se stanju sem čutila Tvoje lase na obrazu. Tudi lasje so bili prepojeni Tvojega vonja. In potem šepet:

“Vedno si me boš želela..”

Zbudila sem se. Ne vonjam ničesar.. Niti ne poznam več Tvojih dišav. Zašepetam nazaj v prazno:

“Motiš se..”

Čisto potiho se prikradeš v moje misli. Tako nemo,da te sploh ne opazim. Igraš se z mojo bujno domišljijo in ustvarjaš nek brezvezen scenarij slabo kvalitetne znanstvene fantastike.

Recimo.. Sem avtor neke slike na kateri je drevo. Ti pa, meni nič tebi nič, vzameš Moj čopič in zeleno krošnjo prebarvaš na rumeno?! Sem avtor neke pesmi, ki nosi naslov Ona. Vzameš Moj svinčnik in pod naslov nakracaš nekaj na temo plišastih igrač?!

Popravljaš Moje zaključke in preurejaš Moje podatke. Kar je podčrtano prečrtaš?! Odebeljeno daš preprosto v netakopomemben oklepaj?! In piko zamenjaš z vejico?!

Potem preprosto izgineš..za sabo pa kot vedno pustiš samo svinjarijo!

Vedno znova pride trenutek, ko te pogledam malce drugače. In trenutku sledi misel..tista drugačna. Z dimom se mi prikradeš v glavo in z naslednjim dimom si že lastiš moje misli. Kot da ti dim daje tisto pravico da me zmedeš. Mogoče zato, ker si tudi ti dim. Le dim?

Tvoja prisotnost, zdaj, ob dimu me nervira. Kot da se v mene naseli nekaj kar nisem jaz. Nekaj drugega. Nekaj, kar te skozi moje oči opazuje in opazuje.. Drugače. Opazuje tvoje lase, oči..ustnice. In te moje drugačne oči mi pravijo “poglej jo, kako je lepa”! Ah ta dim..vsake toliko mi zamegli razum.

Ne sprašujem se več zakaj ravno ona?

Preprosto vem, da ko se bom zbudila, bo po mojih mislih tavala ona.. – Kot jutranji angel, ki izgubi svoje peruti, ko ugleda luč človeškega sveta.. In ko se postavi pred mano, ter se mi zazre globoko v oči, takrat jo vidim v obliki nadnaravnega, popolnega.. Njen pogled tako boli.. – Strah, da s pogledom bere dušo, da zbira in sestavlja misli.. – Molčim.. Vedno se lovim v pogovoru z njo.. Opazujem jo, zardevam.. – Razume me.. Nikoli se ne posmehuje moji zmedenosti ob njeni prisotnosti.. – Mogoče ve, kaj se mi takrat plete po glavi.. Previdna je z mano, nežna.. Hudo ji je, če trpim.. Naj sem še tako zaprta in skrivnostna.. – Zaupam ji!

Ona..

Govorica njenega telesa.. Gibi, ki me ganejo globoko v srce.. – Njeni gibi, ki jih poznam do natankosti.. Grimase njenega obraza.. Tako posrečeno popolne.. – Naučene pred ogledalom za vsako situacijo in razpoloženja, čustva.. Besede izrečene v pravih trenutkih, s pravim tonom glasu.. Nedotakljivo razmišljanje.. – Kontrolirano a hkrati dvomljivo.. Oči, ki povedo vse in nič.. – Odprte, skrivnostne.. Nasmeh, ki ostane v spominu.. – Zapeljiv, nalezljiv.. Rdeča lica, ki na njej delujejo tako prisrčno.. – Tako neponovljivo.. Ona.. Oster pogled, ki prizadene.. Bolj kot besede, ki jih izgovori v besu.. Dokazovanje moči, ki spravi v dvom še tako vase prepričano osebo.. Vedno pripravljena na boj.. – Pričakovano zmago..

Ljubezen.. Sovraštvo.. Veselje.. Žalost.. Upanje in obup.. Vse se prepleta povezuje.. Vse ima svojo zgodbo.. Zgodbo povezano z njo.. Topel občutek ljubezni, ki z upanjem gradi prihodnost, a s hladnim nožem zabodeno sovraštvo, ki vzbuja dvome in pripelje do obupa.. Edinstveni poljub, ki povzroči nepričakovano veselje, ter navsezadnje besede, ki zavežejo na največjo žalost in bolečino.. Njen pogled, njen nasmeh, njen objem, njen poljub.. Njene besede! Vse kar je lepo in vse kar boli je ona.. – Edina! Toplina, ki jo oddaja njeno telo.. – čutim jo v bližini.. Energija, ki jo oddaja njeno razmišljanje.. – Spoštujem jo! Pojavila se je v mojih mislih, ter mi zaznamovala sanje.. Sanje katere prepleta večno hrepenenje.. – Njo! Sanje z željami, ki rušijo razum.. Pripravljena na vse..

Prisluhniti.. Razumeti.. Odpuščati..